V razvoju pohištvene umetnosti je skrinja najstarejši in dolga stoletja najpomembnejši del notranje opreme evropskega človeka. Uporabljali so jo za shranjevanje najrazličnejših stvari (oblek, živil, listin, denarja,…), v srednjem veku pa so jo uporabljali tudi kot stol in posteljo. Na Slovenskem se je v plemiških in meščanskih domovih obdržala do poznega klasicizma (17., 18. stoletje), v kmečkem okolju pa še celo 19. stoletje. Ponekod so jo v ženitovanjskih šegah uporabljali še v 1. polovici 20. stoletja.
Najstarejša oblika skrinje je bil deblak, izvotlen iz grobo obtesanega debla, obdanega z železnimi trakovi.
V Sloveniji lahko sledimo razvoju skrinje šele od njene mlajše oblike, t. i. tesane skrinje, ki so jo poznali Slovani že v pradomovini. Narejena je bila iz tesanih desk, vstavljenih v štiri izžlebljene opornike na vogalih, s strehastim ali ravnim pokrovom. V romaniki (11. do 13. stoletje) še niso poznali žage in obliča, zato so masiven les obdelovali le s sekiro. Ta tip skrinje se je v vzhodni Sloveniji ohranil še v 19. stoletju.
Z razvojem mizarske tehnologije v 14. stoletju se je v alpskih in južnonemških deželah, v 15. in 16. stoletju pa tudi na Slovenskem, poleg tesane uveljavila tudi zabojna skrinja, ki ima obliko zaboja s podstavkom. Mizarji so žagane deske med seboj povezali z rogljičenjem ali cinkanjem. Prav ta tip skrinje je prikazan tudi na najstarejši upodobitvi skrinje na Slovenskem, na freski Svete Nedelje v Crngrobu iz leta 1460.
V pozni renesansi so skrinje dobile nove oblike. Zabojni skrinji so odstranili podstavek, jo postavili na noge, njen sprednji del pa zaključili z okrasno letvijo. Na Slovenskem, zlasti v kmečkem okolju, se je razvila še skrinja s konstrukcijskim poudarkom na bočnih stranicah.
Pod vplivom južnonemške renesanse se je na Koroškem, Štajerskem in Gorenjskem v 17. stoletju uveljavilo krašenje pohištva z arhitekturnimi elementi: kapiteli, slepimi arkadami, kaneliranimi pilastri. Zato ta tip skrinj uvrščamo med arkadne ali fasadne. Dodatno so jih še porisali s simetričnimi vitičastimi spleti, rozetami in monogrami v črni, rdeči, rjavi in zeleni kazeinski barvi. V 17. stoletju so geometrijsko okrasje narisali kar na naraven les, v prvih desetletjih 18. stoletja pa so pročelne dele nekaterih skrinj pred poslikavo enotno prebarvali.
Kar nekaj teh skrinj, ki izvirajo iz loškega področja, hranijo razni muzeji. Zaradi njihove stilske podobnosti in lokalnega izvora domnevamo, da so bile izdelane v Škofji Loki, kjer so pred letom 1729 delovali štirje mizarji, od tega so bili trije meščani.
Z renesančno oblikovano arkadno skrinjo so v alpskem področju združeni začetki večbarvnega slikarskega okraševanja skrinj, ki se je na Gorenjskem razvil konec 18., svoj vrhunec pa doživel v 19. stoletju. Poslikavanje skrinj je tesno povezano z uporabo oljnih barv, ki so se v ljudskem slikarstvu začele uporabljati v 18. stoletju. Glede na kompozicijsko zasnovo na čelnih končnicah se v tem obdobju uveljavijo skrinje z dvema, tremi, štirimi ali petimi uokvirjenimi polji.
Motivi na njih so geometrijski, cvetlični, predmetni in figuralni. Geometrijska motivika je v primerjavi s skrinjami iz 17. in začetka 18. stoletja vse skromnejša, v 19. stoletju služi le še kot dopolnilo ostali poslikavi. Cvetlična motivika je zelo razširjena vse 18. in 19. stoletje. Sprva je še nekoliko geometrizirana, v drugi polovici 18. stoletja pa je vedno bolj razširjen motiv cvetličnega šopka samega ali v vazi. Ta motiv se v raznih variantah (šopek s pentljo, v košarici, rastoč iz srca,…) najpogosteje ponavlja vse 19. stoletje. Narisani so tudi posamezni cvetovi, cvetlične kite, venčki,…
Predmetna motivika je redkejša, pojavi se v zadnji tretjini 18. in se nadaljuje v 19. stoletje. Na skrinjah so narisani stebri različnih oblik, zavese in robovi zaves s cofi, monštrance, lahko pa so tudi marmorirane.
Šele v 19. stoletju so začeli na skrinje slikati figuralno motiviko. Največkrat je upodobljena Marija z Jezusom ter razni svetniki in svetnice.
Poslikane skrinje so bile ženitovanjske. S svetima monogramoma IHS ali MARIA ter s podobami svetnikov na njih so ljudje izražali svojo vero in pripadnost Cerkvi. Upodobljeni svetniki ali svetnice so bili večkrat osebno povezani z lastniki skrinj.
Konec 18. in v 19. stoletju se je na Gorenjskem s poslikavo skrinj ukvarjalo več slikarjev samoukov. Med njimi je bila tudi Marija Pavlič (1812-1891), po domače Podnartovčeva ali Blaževčeva Micka iz Selc v Selški dolini. Veliko kvalitetnejše pa so bile tiste, ki so jih izdelali v poklicnih obrtniških slikarskih delavnicah, kot sta bili Layerjeva v Kranju in Šubičeva v Poljanski dolini. Sredi 19. stoletja je na Škofjeloškem deloval tudi neznani slikar belih skrinj in ptičjih figuric.
Poslikane skrinje so bile razširjene zlasti na Gorenjskem. Na drugih slovenskih območjih so bile ob intarziranih in rezljanih, poslikane skrinje precej redke.
Kovači in ključavničarji so zanje kovali tečajne sklepe za pokrove, ročaje za prenašanje, ščitnike za ročaje ter ključavnice in ščitnike odprtin za ključe. Obe obrti sta bili v Škofji Loki močno zastopani. Sredi 18. stoletja je v mestu delovalo kar 12 takih kovačev in 9 ključavničarjev.
Mojca Šifrer Bulovec
kustos v Loškem muzeju Škofja Loka
